Ples je čudovito izrazno sredstvo in aktivnost, ki lahko otroka popelje v različne domišljijske svetove. Vendar, o ustvarjanju kdaj drugič. Danes želim pozornost nameniti odgovornosti plesnih pedagogov, ki se pri delu srečujemo z rastočimi, razvijajočimi se plesalci. Dotaknila se bom samo drobtinice znotraj enega od mnogih področij. Namreč otroci se s plesom, z baletom razvijajo motorično, kognitivno, čustveno, socialno in vsi si želimo, da se razvijajo kar se da celostno.
Rada bi začela prav na začetku, pri prvih korakih. Vendar ne plesnih, ampak tistih čisto prvih. Vsak malček shodi drugače, ima svoj način gibanja in premikanja. In v človeški naravi je, da slej ko prej shodimo, ob predpostavki, da ne gre za nobene razvojne ali druge težave. In otrok mora to doseči samostojno, ko je pripravljen. Prav nič mu ne koristimo, če ga v to pretirano silimo, mu to »olajšujemo« z raznimi pomagali, ga podpiramo, lovimo, vlečemo… Ravno nasprotno, delamo mu lahko škodo. Postavljamo ga tja, kjer se ne počuti samozavestno, stabilno, predvsem pa se ne počuti varno. In to predstavlja več možnosti, da bo razvil določeno gibalno napako, pomanjkljivost, ki jo bo kasneje težje odpravil. In če se vrnem nazaj na korake, je ravno hoja tista, ki je direktno povezana s hrbtenico in držo telesa. Ta je temelj, ki telesu sporoča kako naj se premika. In uporaba stopal je ključnega pomena za pravilne korake, lepo držo in posledično gibanje celotne telesne figure. V plesnih dvoranah srečujem takšne in drugačne otroke, z različnimi telesi, različnimi telesnimi držami in plesnimi predispozicijami. In naša naloga, pravzaprav naša odgovornost je, da prepoznamo morebitne ovire, napake in jih poskušamo z delom nasloviti in odpraviti. Pri baletu je plesalčevo telo izrazito pod drobnogledom in že za prvi vpis v baletno šolo je potrebno zadovoljiti osnovnim telesnim standardom oziroma priporočilom. To je gibljivost v sklepih, elastičnost mišic, telesni proporci in nenazadnje tudi gibljiva stopala z lepim stopalnim lokom. Pri majhnih, predšolskih otrocih, pa moramo biti še posebej pozorni da pomembne telesne vzorce razvijajo v pravo smer. Kot sem že zapisala, človeška telesa so različna in prav je tako. Vendar skozi učenje plesa, sploh kadar izhajamo iz baletnih zakonitosti in telesnih postavitev, resnično lahko otrokom pomagamo začutiti in ozavestiti lastno telo in oblike gibanje.
Na fotografiji je deklica, ki stoji s težo na notranjem stopalnem loku. Pri malčkih je to pogosto. Vendar, če se z rastjo ne odpravi, lahko privede do približevanja kolen, nepravilne hoje, slabše drže, deformacij…
Sama prav tako kot pri poučevanju v baletni šoli, tudi pri malčkih posebno pozornost namenjam stanju na celotnem stopalu in vseh desetih prstih. Lok stopala je namreč okrepljen z vezmi in kitami, ki omogočajo stopalu pravilno podpiranje teže telesa. Spodnja stran stopala je sestavljena iz plasti mišičnega in vezivnega tkiva, ki podpira lok. Če okoliške mišice oslabijo, kar se lahko zgodi tudi ob nepravilni hoji, bo lok stopala »upadel«. Če se to zgodi, se celotno stopalo dotika tal, kar imenujemo “platfus”, plosko stopalo. Pri pouku tudi zato z otroki izvajamo vaje, ki krepijo mišice stopal, pripomorejo k njegovi gibljivosti, z učenjem različnih oblik stopanja in hoje, pa odpravljamo morebitne nepravilnosti. Sezujemo copatke, nogavice in začutimo tla pod svojimi nogami. Otrok ozavesti svoje telo, kako stoji, kaj počno stopala, kaj prsti… Zna se zavestno postaviti na zunanji lok stopala, notranji lok stopala, na pol prste in na pete. Začuti kdaj stoji pravilno, s težo pravilno razporejeno po celem stopalu. To seveda lahko pospremimo z glasbo, zgodbo in plesom. In spet so to prednosti, ki jih ponuja balet in plesno ustvarjanje.
Predvsem pa je za razvoj potrebno čim več bosih nog, proste igre in svobodnega raziskovanja!
